oPIKI

Zaljubljena v živali že od malega

Vsak od nas ima svojo zgodbo, ki je tako ali drugače tesno povezana z živalmi. Moja se je začela že v vozičku, ko je name budno pazil mešanček Piki (naključje???). Živeli smo v podnajemniški hiši na Pobrežju z velikim vrtom, tik ob gozdu.

Moj oče Jure je bil že od majhnih nog “nor na živali” in moja mama Anka se je morala sprijazniti s tem. Tako sem v otroštvu imela velik privilegij, saj sem smela odraščati z veliko živalmi. Posledice so očitne in trajne: »Zaljubljena v živali«.

Doma smo imeli “mini ZOO”: navadne in okrasne kokoši, race, fazane, grlice, goske, psa, muce, različne papige, zajčke, želve, ribe, poškodovano sovo, rešeno divjo raco …

Skrb za živali in čut za pravičnost sem že zgodaj izražala. Pa naj bo to do zapuščenih muc, ki sem jih spomladi prinašala iz sosednje gramozne jame ob Stražunskem gozdu ali ob zaprtju svoje prababice v kurnik. Čisto zares :).  Ker sem zelo pozno in z velikim odporom šla v vrtec, so me doma pazile tete in sosede, včasih pa tudi prababica.

Bila je preprosta in skromna kmečka ženica, ki je imela rada red in čistočo. Vsako jutro je šla v naš kurnik po jajca. To me je zelo motilo, najbolj pa to, da straši kokoši v njihovi hiši. Za kazen sem jo za cel dan zaprla v kurnik. Ni pomagalo ne moledovanje, ne “da mi bo že mama pokazala”, saj je prababica morala počakati do popoldneva, ko se je mama vrnila iz službe in jo izpustila ven.

Tudi poklicno je zmagala ljubezen do živali

V osnovni šoli je bil moj najljubši predmet seveda biologija. Ker sem želela biti vse od arheologinje pa do veterinarke, sem se vpisala na gimnazijo. Po njej sem bila sprejeta na 3 fakultete v Ljubljani: medicinsko fakulteto, biotehniško in veterinarsko. Spet sem bila v zagati, kam sedaj. Moja mama je vedno govorila, da nisem za medicino, ker se preveč sekiram za vsako stvar in da je veterina zame bolj primerna. In res se mi je to zdel sanjski študij - uspela sem združiti vse – ljubezen do živali, biologijo in medicino hkrati.