Že od samega začetka sem bila obdana z živalmi, natančneje z mucami. S sestričnami smo namreč nemalokrat prišle iz okoliškega travnika s kakšno mucko ali pa kar celo mačjo družino pod roko. Veliko srečo smo imele, da sta babica in dedek mucke sprejela ter nas tako naučila ljubezni in spoštovanja do živali.
Skozi leta so iz travnika prišli in odšli različni Lojzeki, Bineti, Mance, Bolhe, Miše … Iz rodnega Krškega pa sem po končani tehniški gimnaziji odšla tudi jaz. Pot me je vodila v Maribor na študij oblikovanja. Skozi študijska leta sem se iz mesta vedno rada vračala k babici in dedku, kjer me je vedno čakala kakšna kepica dlake, ki sem jo lahko stisnila k sebi. In tako je bilo nekaj časa, dokler ni napočil trenutek, ko sem se med enim izmed obiskov v Zavetišča za male živali Maribor zaljubila v navihano psičko Polo.
Ker je bilo očitno, da brez živali ne morem živeti, se je v meni porodila želja po še tesnejšem stiku z njimi. Po nekaj mesečnem premlevanju je sledil vpis na Biotehniško šolo Maribor – smer Veterinarski tehnik. Kot vsak poklic, potrebujemo tudi veterinarski tehniki prakso, da lahko boljše razumemo in opravljamo svoje delo. Zato sem v okviru šolske prakse zavila v Piko, kjer sem bila priča temu, da lahko strokovnost in ljubezen do živali hodita z roko v roki. Pika je sedaj postala moja zaposlitev in prostor, kjer se vedno najde kakšna kepica dlake, ki jo lahko stisnem k sebi.
Spletna stran uporablja piškotke, s pomočjo katerih izboljšuje vašo uporabniško izkušnjo, analizira promet ter omogoča uporabo vtičnikov družbenih medijev.
Z nadaljno uporabo se strinjate z uporabo piškotkov. Za več informacij preberite informacije o piškotkih.