Kosti v prehrani psov

Velja prepričanje, da psi radi žvečijo kosti, da je to del njihovega prehranjevanja ter da jim kosti ne morejo škoditi.

Pa je res tako?

Dokler pes nima nobenih zdravstvenih težav, bi morda rekli, s tem smo živali naredili veliko uslugo. Vendar veterinarji v praksi vidimo preveč zapletov, zaradi uživanja kosti, od ustne votline vse do konca črevesja. To lahko povzroči resne težave.

Kosti nimajo velike prehranske vrednosti. Pri kosteh je pomembno to, kar se kosti drži, torej meso, vezivno tkivo in maščoba. Sama kost, ki je v veliki meri zgrajena iz mineralov, psu ne prinaša toliko koristi. Minerale in druge hranilne vrednosti v kosteh najdemo tudi v ostali prehrani za psa.

Kaj se lahko zgodi v ustni votlini psa?

V smislu veterinarskih oziroma zdravstvenih zapletov varnih kosti za psa ni. V družbi velja tudi prepričanje, da je uživanje surovih kosti koristno za pasje zobe, saj to prepreči nalaganje zobnega kamna. Vendar pa je varno do tiste točke, ki ne privede do zlomov zobovja. Lahko se zgodi, da zob poči ali se odlomi del krone. Takrat bakterije zlahka vdrejo v globje dele zoba in obzobna tkiva, česar posledica je lahko nastanek granuloma.

Kaj se lahko zgodi v pasjem požiralniku?

Če žival poje kost oziroma je ne zgrize dovolj temeljito, se lahko ta del kosti zatakne v požiralniku. To lahko povzroči delno obstrukcijo, kar pomeni, da se bosta bolj tekoča hrana ter voda pasirali, del kosti pa bo poškodoval sluznico požiralnika. Če težave lastnik psa ne bo zaznal dovolj hitro, bo sluznica začela odmirati in bo pes posledično dobil luknjo v požiralniku. To je zelo nevarno, saj se požiralnika ne da tako zlahka rekonstruirati, kot na primer črevo, ker ni mogoče, da bi en del požiralnika odrezali ter ga nato nadomestili s čim drugim.

Pri manjših poškodbah se lahko zgodi, da se požiralnik poizkuša  zaceliti po naravni poti. Vendar se s tem zmanjša tudi njegov volumen, kar pri živali povzroči doživljenjske težave s požiranjem in pasiranjem hrane.

Kaj se lahko zgodi v pasjem želodcu?

Želodec ima dve zapiralki, to sta kardija in pilorus, za katero bi lahko rekli, da deluje kot ventil. Pri premikanju želodca je pomembno, da se preko omenjenega ventila sprazni. Kadar je kost prevelika, da bi šla skozi ventil, bo ostala v želodcu. Res je, da ima želodec zelo kislo vsebino. Znano je tudi, da kislina raztaplja kosti, vendar ni nujno, da do mere, ki pripomore k razgradnji.

Kaj se lahko zgodi v pasjem črevesu?

Črevo sestavlja tanko in debelo črevo. Tanko črevo ima veliko večjo površino in je tudi daljše kot debelo črevo. Njegova naloga je, da vso zaužito hrano razgradi do takšne mere, da jo lahko telo vsrka. Pri tem je zelo pomembna peristaltika. Peristaltika je ritmično krčenje gladkega mišičja prebavil od začetka požiralnika do konca debelega črevesa.

Če si predstavljamo ostre dele, ki se zažemajo v črevesno sluznico, vidimo, da lahko hitro pride do perforacije črevesne stene. Ostri deli prebodejo črevesno steno, lahko se znajdejo celo v trebušni votlini, zraven lahko gredo tudi prebavni sokovi in bakterije, česar posledica je lahko hudo vnetje trebušne votline oziroma peritonitis, vnetje potrebušnice. Lahko se zgodi tudi, da se kost enostavno ustavi v črevesju, zaradi česar lahko del črevesne sluznice/stene odmre. V tem primeru je mogoče samo kirurško zdravljenje. Tujek je potrebno odstraniti, če je prizadet črevesni del odmrt, je potrebno rekonstruirati črevo. Zdravi del črevesja se spoji z zdravim delom črevesja, nato se zašijeta skupaj.

Aronova zgodba

Najpogostejša posledica uživanja kosti je zaprtje psov, kar se je zgodilo tudi ameriškemu staffordu Aronu.

Aron je pojedel preveč kosti, zaradi česar ni mogel odvajati blata, napenjal se je in krvavel, ob pritiskanju na blato pa je za seboj puščal kapljice krvi. Njegova lastnica je bila do zapleta s kostmi prepričana, da lastniki psom dajejo kosti, ker mislijo, da jim s tem delajo uslugo. A v resnici jim škodijo.

Ob pregledu Arona v Veterinarskem centru Pika smo ugotovili, da je bila v rektumu zbita velika kostna masa. Naredili smo rentgenski posnetek, kjer smo lahko videli, da je ta masa zelo velika, približno 10 cm krat 6 cm. Velikost, ki je nemogoča, da bi jo pes iztrebil sam. V Piki smo se trudili cel teden, preden smo težavo rešili. Če nam na neinvaziven način ne bi uspelo, bi sledil kirurški poseg.

Nauk Aronove zgodbe je, da lahko lastniki psa v smislu žvečenja in grizenja zaposlijo ter razveselijo na mnogo bolj varne načine kot s kostmi.